Katja Malovrh Rebec,

diplomirala je iz arhitekture in doktorirala iz slikovnih in neslikovnih učinkov svetlob različne spektralne sestave na ljudi. Po opravljenem strokovnem izpitu na ZAPS je nekaj letih projektirala, nato pa prešla med raziskovalce. Sodeluje v različnih mednarodnih in domačih projektih, objavlja prispevke na konferencah in članke. Na ZAG pokriva področja: svetloba, okoljske analize (LCA) in informacijsko modeliranje (BIM). Je članica različnih domačih in mednarodnih združenj in odborov.

Načrtovanje svetlobe v prostoru je lahko zapletena in podcenjena naloga. Večinoma jo poenostavimo na osvetljenost delovnih površin glede na naloge, ki jih uporabniki prostora opravljajo. V tem slogu so zasnovani tudi standardi, ki obravnavajo izključno slikovno zaznavo, kar je bistveno premalo. Človeški fotoreceptorji, poleg slikovne zaznave, telesu sporočajo tudi neslikovne informacije. Slednje so osnova za izločanje hormona melatonin. Tako dnevna svetloba, kot umetni viri, imajo lahko različno spektralno sestavo in s tem različen vpliv na informacije, ki jih tvorijo fotoreceptorji. Pri načrtovanju svetlobe v notranjih prostorih pogosto zanemarimo, da je zaznana svetloba vedno odbita. Spektralna sestave slednje je torej drugačna kot sestava virov, razen, če se nahajamo v popolnoma belih prostorih. Žal običajno zanemarimo tudi starost opazovalca. Vendar človeška leča z leti rumeni, spektralno se torej njena prepustnost spreminja. Ker večino časa preživimo v notranjih prostorih, je pomembno, da bi v največji meri zagotovili dostop naravne svetlobe v prostore, kjer to ni mogoče, pa spektralno posnemali dnevno svetlobo. Spektralna sestava in intenziteta svetlobe sta pomembna tudi, ko želimo v notranjih prostorih zagotoviti primerne pogoje za različne aktivnosti. Jutranja svetloba je po sestavi in intenziteti bistveno različna od opoldanske in večerne. Temu ciklu sledi tudi človekov naravni  dnevni ritim. Glede na to, da v stavbah preživimo 90 % časa, so sistemi za uravnavanje svetlobe ključnega pomena.